Žerjavica
Od daleč se sveti okno, zamolklo,
rdeča luč pobliskuje, kakor
da bi jo nekdo rad ugasnil,
pa se vztrajno upira,
kar naprej se bojuje in ne neha,
zdaj se zatemni do perinja
zdaj znova svetlo zažari.
In me goreče zapeče,
to si ti.
Venem tako, da plahutam.
Moj ogenj je dogorel do žerjavice.
Zdaj piha veter nad minulim požarom
in od časa do časa sune vanj.
Žerjavica zatli z vročim pišem
in zamiglja, potem pa krotko zamiži
in še komaj diha,
še vedno me uboga,
to moje, do kraja použito srce
in počasi sope.
Snovno sem izgorel do tal,
zdaj le še tlim v zemljo,
zgruden v sijajno talino,
ognjeno drhteče in minevajoče
se pomikam skozi prelive,
skozi zeleno na rdeče in sinje,
strašno barvno okno,
nad njim nežna zarja.
Nikoli nisem bil
tako lep vulkan.
Subscribe to:
Post Comments (Atom)
No comments:
Post a Comment